Rodil se je pri Svetem Antonu pri Kopru (1925) in nato prišel službovat v Škedenj leta 1953 in tu ostal do smrti (2015). S svojim literarnim delom (knjige, članki, zgibanke in drugo gradivo) je predstavil Škedenj in Škedenjski etnografski muzej široki javnosti in tako ohranil preteklost te vasi za naše zanamce.
Ob prihodu v Škedenj je ob sebi zbral mladino ter ustanovil pevski zbor. Jakomin ni bil le duhovnik, ampak tudi pevovodja, glasbeni kritik, publicist, radijski voditelj ter vsestranski prosvetni in kulturni delavec.
Očarala ga je zgodovina te majhne vasi pri Trstu, ohranil je lik krušarce in ji dal tisto važnost, ki si jo zasluži in to tako, da je napisal vrsto knjigo o njej, o zgodovini škedenjske cerkve, zborovski dejavnosti v Škednju in železarni, ki je delovala v vasi do začetka tega stoletja. Uredil je in ohranil celo vrsto dokumentov in podatkov, ki govorijo o vsakdanjem življenju ljudi v tej nekdaj slovenski vasi v okolici Trsta. Bil je prvi in edini, ki je v osemdesetih letih 20.stoletja zapisal pričevanja zadnjega rodu krušaric.
Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja.
Od teh lahko izpostavimo Valvasorjevo priznanje od Skupnosti muzejev Slovenije za ohranjanje slovenskega izročila na občutljivem in izpostavljenem področju, od mestnih občin Koper, Izole in Pirana je dobil nagrado Alojza Kocijančiča za posebne dosežke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranjanju kulturne identitete Istre. Leta 2005 mu je slovenski predsednik Drnovšek podelil slovensko državno odlikovanje, red za zasluge pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine in širjenju kulture duha na Tržaškem, leta 2013 je prejel bronasto medaljo mesta Trst, tik pred smrtjo pa je na Prešernovi proslavi v Trstu prejel Nagrado za življenjsko delo na kulturnem področju in postal častni občan svojega rojstnega kraja, Svetega Antona pri Kopru.