Roke krušarice ki pripravljajo kruh
Krušarca je pri pripravi kruha izkazovala posebno skrb in veliko ljubezni. Zaradi tega je zelo natančno izbirala najboljše sestavine.
“Kruh je bil trgovsko blago, ki so ga kmetice iz okolice prinašale v mesto v poljubni teži in ga prodajale na javnih trgih in ulicah, posebej določenih za ta trg. Zlasti kruh kmetic iz Škednja je bil tako odličen, da je na ukaz cesarice nekaj teh kmetic moralo odpotovati na Dunaj, da bi tamkajšnje pekarje naučile umetnosti peke kruha.”
Vsak dan, zgodaj zjutraj, so krušarice prinašale v mesto znano »bigo«, bel kruh, ki so ga Tržačani zelo cenili.
Kruh so nosile na svojih osličkih ali v košarah na glavi. Prodaja kruha je bila dovoljena le na določenih mestih, zato še danes obstaja ulica z imenom Via del Pane (Ulica kruha) v starem mestnem jedru, ki povezuje Via delle Beccherie (Ulica mesnic) z Via Malcanton. Na Škedenjskem (Servola) pa najdemo ulico z imenom Via del Pane Bianco (Ulica belega kruha), ki prečno seka četrt in spominja na številne peči, v katerih so pekli kruh.
Omeniti velja, da so bile pridne Škedenjke na povabilo cesarice Marije Terezije dvakrat poslane na Dunaj, in sicer leta 1752 in dvanajst let kasneje, da bi osebje na dvoru poučile o pripravi okusnega kruha.
Cesarica pa ni bila zadovoljna z rezultati, bodisi zaradi vode, moke, peči ali pa nostalgije po zraku Škedenjskega.
Vendar so Škedenjke ostale neprekosljive in neponovljive, čeprav svoje mojstrske spretnosti niso uspele v celoti prenesti v prestolnico cesarstva.
