V pogovorih je prišlo na dan marsikaj, vendar je bila najbolj v ospredju prav krušarca, preprosta, a nadvse pomembna, saj je dala poseben pečat ne samo Škednju, temveč vsemu mestu.
Potem, ko so se množile strani zapiskov pripovedi domačinov, namenjenih izdaji knjige, je začel Jakomin iskati tudi dokumente iz preteklosti.
Poleg pripovedi, so ljudje prinašali Jakominu tudi različne predmete, ki so se jim zdeli dragoceni in ker niso želeli, da bi se izgubili ali da bi jih njihovi potomci zavrgli.
Ker je postajalo njihovo število vse večje in niso še bili popisani, se je na spontano pobudo domačinov porodila zamisel o muzeju.
Na nasprotni strani Doma Jakoba Ukmarja je bila zapuščena stavba v zelo slabem stanju, v lasti več gospodarjev. Ko je osebno Jakomin stopil do lastnikov in jim razložil svoj namen, da bi ruševine spremenili v krajevni muzej, je bila pri vseh sprejeta z naklonjenostjo in so mu jo zato lastniki podarili. Ko se je začela prenova stavbe in so krajani videli, da gre zares, so pomagali in kopičilo se je bogastvo predmetov.
Tako je 22.junija 1975 nastal muzej, ki danes hrani nad 2000 predmetov, pa še niso vsi popisani. Po petdesetih letih se sedaj vsi zavedamo, kako pomembna je bila ta pobuda, ker smo rešili pozabe in uničenja marsikaj, kar bi se drugače zgubilo.
Muzej je postal pomemben del Škednja in povezuje sedanjost s preteklostjo, v njem pa je ohranjena zgodovina vasi in posameznikov.
